Življenje in delo

Rudolf Steiner se je rodil 25. februarja 1861 v Donjem Kraljevcu blizu Čakovca v tedanji Avstro-Ogrski, današnji Hrvaški. Zaradi slabo prevezane popkovnice je skoraj popolnoma izkrvavel, in ker so pričakovali njegovo rano smrt, so ga že dva dni po rojstvu, 27. 2., krstili in tudi vpisali v rojstno knjigo. Čudežno je vstopil v to življenje bodoči mogočni evropski jasnovidni raziskovalec duhovnih svetov, človekoljub, mislec, znanstvenik, filozof, teozof, oče antropozofije, modrec, neumorni ponovni utemeljevalec ezoterike – moderne duhovne znanosti, oče Waldorfske šole, raziskovalec Goethejeve zapuščine, biodinamičnega kmetijstva, naravnega načina zdravljenja, sociolog, arhitekt …

Kot sin avstrijskega upravnika postaje južne železnice se je srečeval z najsodobnejšo tehniko tedanje železnice, hkrati pa je imel zelo zgodaj (že kot deček) duhovne nadčutne izkušnje in videnja, vendar jih je zadrževal zase, ker ni imel nikogar, s komer bi se o tem lahko pogovarjal. 

Od 1879 je študiral naravoslovne vede in filozofijo na Tehnični visoki šoli na Dunaju. Na spodbudo svojega profesorja Karla Juliusa Schröerja se je začel intenzivno ukvarjati s študijem Goethejevih del in od leta 1890 v Weimarju opravljal souredniško delo pri tiskanju Goethejevih naravo znanstvenih spisov za veliko založbo Sophien.

Doktoriral je leta 1891 v Rostocku s filozofskim delom Temeljno vprašanje
spoznavne teorije. Leta 1894 je objavil temeljno delo Filozofija svobode, s katerim je utemeljil dosledni etični individualizem, ki temelji na prepričanju, da človek že s samim opazovanjem živega mišljenja lahko doseže začetni, na neposredni izkušnji temelječ pristop k duhovni resničnosti, iz katerega lahko s svobodno in popolnoma zavestno moralno intuicijo črpa impulze za svoje delovanje. Človekovo dostojanstvo je po Steinerju utemeljeno edino v njegovi duhovni individualnosti, neodvisni od spola, rase, nacionalnosti in brez kakršnih koli telesnih omejitev.

Od leta 1897 je bil sozaložnik Magazina za literaturo v Berlinu in je tam do 1904 deloval kot učitelj v Karl Liebknehtovi šoli za izobraževanje delavcev. Na povabilo grofa in grofice Brockdorff je od leta 1900 predaval v Teozofskem društvu in leta 1902 postal glavni tajnik novoustanovljene nemške sekcije tega društva. Po večletnem plodnem predavateljskem delu je izstopil iz tega društva in ustanovil Antropozofsko združenje.

Leta 1913 je po svojih lastnih načrtih začel graditi društveno duhovno središče v Dornachu v Švici, ki je postalo žrtev podtaknjenega požara v silvestrski noči 1922/1923. Po smrti soproge se je poročil s svojo dolgoletno sodelavko Marijo Sievers. Skupaj sta skozi oblikovanje govora in evritmijo razvila bistvene impulze za obnovo dramske umetnosti. Ni uspel dočakati dokončanja drugega, po najmodernejših principih betonske skulpture oblikovanega Goetheanuma. Umrl je 30. marca 1925 v Dornachu.

Njegova dela so nad časom, so hrana srcu in intelektu vse več ljudem, ki slutijo ali celo že vedo, da je življenje v človeškem telesu veličasten dar ter priložnost za veliko mogočnejše in plemenitejše dosežke od tistih, ki prevladujejo v tem modernem času.